Niti (Ljubljana)

Valentina Šuljić je mlada hrvaška umetnica, katere delo že na začetku njene ustvarjalne poti zaznamuje udejstvovanje na različnih področjih umetniškega izražanja. Ukvarja se tako s slikarstvom in urbanimi inštalacijami, ki vključujejo tudi kiparska dela, kot oblikovanjem in fotografijo, temeljno področje njenega delovanja pa ostaja grafika, medij, ki ga je poglobljeno študirala in se v njem vseskozi izpopolnjevala. Izhodišče grafičnega ustvarjanja Valentine Šuljić je linija, najbolj preprost in hkrati najbolj dinamičen likovni element, v katerem ustvarjalec ali ustvarjalka z bogato domišljijo in senzibilnostjo lahko odkrijeta neskončne možnosti vizualnega izraza. Šuljićeva je svoje raziskovanje linije že koncem študija navezala na nit in vse od takrat naprej – tej temi je posvetila tudi magistrsko delo z naslovom Grafotkanje – so takšni ali drugačni nitni prepleti, postavljeni v kontekst najrazličnejših, tudi inovativno nadgrajenih grafičnih tehnik (monotipija, mehki vosek, rezervaš), njen stalni izvir navdiha.

Tudi v najnovejših delih, nastalih v letu 2007 in povezanih v ciklus z značilnim naslovom Niti, avtorica sledi svojim raziskovanjem nitnih prepletov. Ciklus zajema vrsto neobičajnih grafičnih del, narejenih v tehniki monotipije na steklu, ki – pomnožena in zložena v paralelne plasti – predstavljajo hkrati tudi prostorske objekte. Ključni motiv, ki zaznamuje ta dela, so različne kombinacije posameznih nitilinij, odtisnjenih kosov tkanin-tekstur in posegov z obarvanim valjem, prepletenih skozi prosojno stekleno podlago. Med posameznimi elementi znotraj teh kombinacij poteka večplastni dialog (npr. na ravni prosojno-neprosojno, gibajoče-mirujoče, arbitrarnostrukturno), ki ga še dodatno zapleta skromna, a premišljeno izbrana paleta barv in poljubno, vsakič drugačno ozadje stene. Končno podobo zaokroža svetloba, ki s poigravanjem na stekleni površini objekta in pretakanjem skozi mrežaste strukture v njegovi notranjosti ustvarja niz nenavadnih vizualnih učinkov, ob katerih se spričo dinamičnega ravnovesja med dvo-in tridimenzionalnostjo poraja občutek gibanja, fluidnosti, drhtenja.

Šuljićeva s tem, ko povezuje svoja grafična dela s prostorom in svetlobo, daleč presega meje tradicionalne grafike in odpira tudi povsem nova, še neraziskana področja vizualnega izraza. Avtorici se z vstopom na ta področja razpira možnost novih raziskovanj in drugačnih pristopov, gledalcu, ki je soočen z njenimi deli v galerijskem prostoru, pa možnost novih optično taktilnih izkušenj in s tem tudi drugačne percepcije stvarnosti

Mojca Grmek